Jakob Lorber
Naravno Sonce
Vsebina (pdf)
Vezava: trda, šivana
Format: 15,5 x 23,5 cm
Št. strani: 460
Kratek opis:
V času pičlih treh mesecev in pol (od 8. avgusta do 21. novembra 1842) je smel Jakob Lorber skozi notranjo besedo zapisati in skončati pričujoče delo o našem soncu, čigar senzacionalna vsebina je še dan današnji v nasprotju z znanstvenimi predstavami o sestavi sonca in se zato marsikomu zdi posrečena znanstvena fantastika. Kdor pa se pri branju pusti voditi svojemu zanesljivemu občutku za resnico, bo osupel in začuden sprejel v svojo zavest nazorne prikaze o bistvu, podobi in funkciji sonca, ki so v tej knjigi in so nenazadnje prepričljivo logične. Stari nauk o ognjeno-tekoči podobo sonca se v tej knjigi jasno izkaže za zmoten, nadomesti pa ga smiselna razlaga o bistvu svetlobe in njenih moči.
Glede na te prikaze je sonce bolj trdna zemlja kot pa „ognjeno-svetlobno sonce“. Slišimo: „Kot planetarno telo je sonce zgrajeno tako, da je v sebi pravzaprav sestavljeno iz sedmih sonc, izmed katerih je v večjem zmeraj še eno manjše – kot votla krogla znotraj druge. Le najbolj notranja, neke vrste srce sončnega planeta, je od površja do središča telesno polna“ (2. poglavje, 8). Vseh sedem, z vmesnimi prostori, v katerih je atmosfera, opremljenih sfer, pa je poseljenih. Z zemeljskimi zdaleč primerljivi nežno-materialni ljudje pa so le na površju najbolj zunanje sfere (ali polkrogle), ki je razdeljena na sedem z gorovji in morji ločenih pasovnih dvojic. Le-ti vselej ustrezajo enemu izmed k soncu pripadajočih planetov in hkrati kažejo vse njegove karakteristične oblike življenja.
V sedmih „notranjih soncih“ pa nasprotno ni nikakršnih materialnih telesnih ljudi, temveč so le tako imenovani „osnovno-svetlobni duhovi“, ki se v urejenem duhovnem razvoju postopoma vzpenjajo iz najbolj notranjega sonca vse do najbolj zunanje sončne sfere in tam končno prevzamejo materialno telesnost.
Ponatisu je priloženih 9 likov – poskus prikaza fascinantnih izvedb v besedilu opisanih stanovanjskih hiš, šol in templjev.
Naravno Sonce
Vsebina (pdf)
Vezava: trda, šivana
Format: 15,5 x 23,5 cm
Št. strani: 460
Kratek opis:
V času pičlih treh mesecev in pol (od 8. avgusta do 21. novembra 1842) je smel Jakob Lorber skozi notranjo besedo zapisati in skončati pričujoče delo o našem soncu, čigar senzacionalna vsebina je še dan današnji v nasprotju z znanstvenimi predstavami o sestavi sonca in se zato marsikomu zdi posrečena znanstvena fantastika. Kdor pa se pri branju pusti voditi svojemu zanesljivemu občutku za resnico, bo osupel in začuden sprejel v svojo zavest nazorne prikaze o bistvu, podobi in funkciji sonca, ki so v tej knjigi in so nenazadnje prepričljivo logične. Stari nauk o ognjeno-tekoči podobo sonca se v tej knjigi jasno izkaže za zmoten, nadomesti pa ga smiselna razlaga o bistvu svetlobe in njenih moči.
Glede na te prikaze je sonce bolj trdna zemlja kot pa „ognjeno-svetlobno sonce“. Slišimo: „Kot planetarno telo je sonce zgrajeno tako, da je v sebi pravzaprav sestavljeno iz sedmih sonc, izmed katerih je v večjem zmeraj še eno manjše – kot votla krogla znotraj druge. Le najbolj notranja, neke vrste srce sončnega planeta, je od površja do središča telesno polna“ (2. poglavje, 8). Vseh sedem, z vmesnimi prostori, v katerih je atmosfera, opremljenih sfer, pa je poseljenih. Z zemeljskimi zdaleč primerljivi nežno-materialni ljudje pa so le na površju najbolj zunanje sfere (ali polkrogle), ki je razdeljena na sedem z gorovji in morji ločenih pasovnih dvojic. Le-ti vselej ustrezajo enemu izmed k soncu pripadajočih planetov in hkrati kažejo vse njegove karakteristične oblike življenja.
V sedmih „notranjih soncih“ pa nasprotno ni nikakršnih materialnih telesnih ljudi, temveč so le tako imenovani „osnovno-svetlobni duhovi“, ki se v urejenem duhovnem razvoju postopoma vzpenjajo iz najbolj notranjega sonca vse do najbolj zunanje sončne sfere in tam končno prevzamejo materialno telesnost.
Ponatisu je priloženih 9 likov – poskus prikaza fascinantnih izvedb v besedilu opisanih stanovanjskih hiš, šol in templjev.
